Chapter Text
Sirena, na portoroški železniški postaji izgubljenih Sampdorijinih navijačev, je bila zdaj že tako glasna, da je bil kakršen koli pogovor nemogoč, tako da Luci ni bilo treba reči ničesar, tudi če bi imel kaj za povedati. Julija se je sicer nekaj trudila, vendar je Alberto samo skomignil z rameni, češ »ne slišim«, potem pa dvignil roko v slovo.
Vlak se je premaknil in to je bilo to. Luca se je sesedel na svoj sedež in se zastrmel skozi okno.
Tako čudnega slovesa z Albertom še nista imela. Res je tudi, da še nista imela tako čudnega konca poletja kot letos. In to samo zato, ker je Luca prvovrstni idiot …
Prvovrstni idiot s kopenskimi in morskimi najstniškimi hormoni, v telesu, ki se je spreminjalo praktično vsak mesec, in ko je že mislil, da zadevo obvlada, se je pojavilo nekaj drugega. V vsej tej telesni in hormonski dvotelesni zmedi je Luca tekom lanskega leta med vsemi P.S. Komaj čakam, da se vidiva, metuljčki v trebuhu, ko je zazvonil telefon v nedeljo zvečer in rednimi 15 minutnimi zaklepanji v kopalnico ugotovil, da je zaljubljen v Alberta Scorfana.
In tako zajebal konec letošnjega poletja …
»Kreten si,« je malo pred Moneglio rekla Julija, ne da bi dvignila pogleda iznad knjige, ki jo je začela brati takoj, ko so odrinili.
Vem.
Luca je še zmeraj brez besed uporno strmel skozi okno. Zgodnje septembrsko sonce se je bleščalo na gladini ligurskega morja in za trenutek ga je obšla nora želja, da bi potegnil zasilno zavoro, skočil iz vlaka naravnost v morje in plaval nazaj do Portorossa, se vrgel okrog vratu Albertu in tako ostal do večera … Brez besed, brez razlag, brez vprašanj …
»Lahko bi mu povedal …«
Mhm … Lahko bi se tudi vrgel z zvonika portoroške cerkve na skale. Bolelo bi približno enako.
»Ma, saj sem mu!« je siknil Luca in Julija je dvignila pogled iznad knjige in ga vprašujoče pogledala.
»A res?«
»Mogoče ne ravno z besedami …,« je nadaljeval Luca in Julija se je že prijela za glavo in nejeverno odkimavala. »Nisi povedal, predvideval si.«
Luca je skomignil z rameni. »Saj ni več važno.«
Ko je junija vlak ustavil na portoroški postaji, se je nekje v določenem kotičku Lucovih možganov že formiral zametek načrta, kako prijateljstvo z Albertom razviti v nekaj več. Res samo in zgolj teoretični zametek saj se mu niti sanjalo ni, kako zadevo spraviti v prakso. Prva stvar, ki ga je čakala, ko je stopil z vlaka, je bil kot zmeraj, Albertov objem. Kot vsako leto je tudi letos Luca dobesedno poletel vanj, le da je na letošnji model močnejšega in višjega Luce nepripravljenega Alberta tokrat skoraj podrl. Kar je bilo letos očitno drugače je bila razlika v višini, ki je od prejšnjega leta počasi, a vztrajno izginjala. Letos se je med objemom že z brado lahko naslonil na Albertovo ramo.
»Kaj pa je to, Paguro?« je v smehu vprašal Alberto, ko je prijel Luco za obe rami in si ga temeljito ogledal. Tudi na področju mišic je Luca letos sodil že v višji rang, vendar je tu bil Alberto popolnoma izven konkurence. »Mišice?! Nisem vedel, da jih lahko dobiš od držanja svinčnika in prekladanja zvezkov.«
»Kako nisi vedel, če pa ti baje veš vse?!«
Potem sta v smehu, objeta čez rame odšla s postaje. Poletje se je začelo kakor vsako drugo.
Subtilno presedlati iz cone prijateljstva v nekaj več oziroma sploh ugotoviti, ali je nasprotna stran za tako tranzicijo zainteresirana, je lahko težavno. Težavno je tudi ohranjati mirno kri in druge dele telesa, če si s svojim želenim objektom od nekdaj, skoraj ves čas v takšnem ali drugačnem fizičnem kontaktu, katerega pobudnik je bil po navadi Alberto. Objem čez rame. Pa prijateljski sunek v ramo. Pa objem čez drugo ramo. Občasni head lock. Kuštranje las. Ali oboje skupaj. Ko je bilo potrebno kam res hitro oddivjati, ga je Alberto preprosto prijel za roko in odvlekel tja, kjer sta pač absolutno morala biti. In ni zmeraj spustil njegove roke takoj, ko sta prišla tja.
Letos je bilo absolutno nujno, da Luca čim prej vidi novo vespo, ki jo je Alberto kupil tik pred poletjem. Zanjo je varčeval zadnji dve leti, vse odkar je del ulova prodajal tudi na bližnji ribji tržnici. Luca je komaj odložil svoje stvari, ko ga je Alberto že zgrabil za roko.
»Res, to moraš, takoj videt – krasna je!«
Res je bila čudovita, nova, svetlomodra vespa z belim sedežem. Julija je »podedovala« Albertovo staro vespo in tako so dobršen prvi del počitnic prekrižarili celoten portoroški zaliv in še malo zraven. Alberto je z novo vespo divjal še bolj kot s staro in tako je bilo popolnoma razumljivo, da se ga je Luca moral čim močneje okleniti okrog pasu in nasloniti glavo na njegov hrbet, ko je preveč pihalo. Enkrat, ko se je Julija že poslovila in je Luca že tudi skoraj stopil z vespe, je Alberto odkimal »Ne še …« in odpeljala sta se naprej. Ta vožnja je bila videti popolnoma brez cilja, samo vozila sta se sem in tja, Luca s trdno sklenjenimi rokami okrog Albertovega pasu in brado, naslonjeno na njegovo ramo, čeprav je Alberto vozil nenavadno počasi, vetra pa skoraj ni bilo. Več kot uro sta se fijakala sem in tja po zalivu, potem pa je Alberto zapeljal na eno od cest, ki so vodile iz zaliva v hribe, mimo nasada fig in marelic, katere so uspešno rabutali vsako poletje, skoraj do tam, kjer se cesta odcepi za La Spezio, po prašni poti navzgor, kjer so ob cesti rastli samo še osamljeni grmički, občasno podkrepljeni z gladkimi belimi skalami. Z vrha je bil čudovit razgled na ves portoroški zaliv.
Dan se je prevešal v večer, sopara je še zmeraj pritiskala in Luca se je med vožnjo praktično zalepil tako na sedež kakor tudi na Albertov hrbet. Na vrhu hriba je sicer vsake toliko prijetno zapihalo in Luca je sedel v od sonca požgano travo in nastavil obraz večernemu vetru.
»Še nikoli nisem bil tukaj,« je rekel. »Lepo je.«
»Počakaj, da se stemni, noro dobro se vidijo zvezde«
Luco je za trenutek zbodlo. S kom je Alberto hodil sem gledat zvezde?! Videti je bilo, kakor da se tudi Albertu zdi, da je dolžan krajše pojasnilo.
»Parkrat smo prišli sem po treningu.«
Alberto je pred dvema letoma začel trenirati nogomet pri lokalnem klubu. Bili so precej dobri, in kolikor mu je bilo znano, Massimo ni izpustil nobene tekme. Kadar so igrali posebej dobro, je Massimo celo klical iz kakšne telefonske govorilnice v bližini igrišča in Luco in Julijo navdušeno obvestil o rezultatu.
»Veš, da te še sploh nisem videl igrati?« je zamišljeno rekel Luca.
»Poleti je premor,« je skomignil Alberto. »Ostalih devet mesecev pa tebe ni …«
To je malce zabolelo, čeprav ni zvenelo kot očitek.
Nekaj časa sta bila oba tiho. Sonce je počasi tonilo v morje, škržati so prestavili na nižje obrate, nad glavama jima je vsake toliko prhutnil kak netopir.
Alberto je iz zavihanega rokava potegnil zavojček cigaret.
»Daj mi enega,« je prosil Luca in Alberto ga je presenečeno pogledal. »Od kdaj, Paguro?!«
»Odkar imamo fiziko …« se je namrščil Luca in Alberto se je glasno zasmejal.
»Hej,« Alberto je sunil Luco v ramo in pokazal proti obzorju. »Tisto je Venera, ne?«
Luca je pokimal, Alberto pa je legel nazaj na travo in pomignil na trenutno še brezzvezdno nebo.
»Cela Rimska cesta se vidi od tukaj.«
»Vidim, da sem ti dovolj težil z astronomijo, da si si dejansko tudi nekaj zapomnil.«
Alberto je pogledal izpod čela in privzdignil obrvi. »Oprosti, Paguro, ampak ustvaril si eksperta za astronomijo. Vem, kje je Veliki voz, vem, kaj je poletni trikotnik in najdem Mars in Venero, kadar hočeš!«
»Moja misija je končana,« je v smehu izjavil Luca. »Nimam te več česa naučiti.«
»Oriona mi še nisi pokazal,« ga je opomnil Alberto.
»Ne morem,« je zavzdihnil Luca. Še en opomnik, kako se v ta dva meseca ne da stlačiti vsega, kar bi želel. »Orion je zimsko ozvezdje.«
»Potem ga bom moral enkrat priti pogledat v Genovo.«
»Bi bil že čas, ja,« se je strinjal Luca. »Z Julijo ti gnjaviva vsako leto, da prideš že enkrat na obisk.« Nato je zamišljeno potegnil dim in se zastrmel v nebo. »Ti je kdaj žal …, da ne živiš v vodi?«
Alberto je presenečeno pihnil. »To pa je težko vprašanje za petek zvečer … Ne vem … Včasih.« Napeto se je zastrmel predse. »Drugo leto bom osemnajst, ne morem večno ostati pri Massimu. Ne vem, kaj bom, vem pa, da samo v vodi ne bi mogel živeti. Samo na kopnem pa še manj …«
Dejstvo, da je sploh obstajala realna možnost, da drugo leto pride v Portorosso, pa tukaj ni Alberta, je Luco navdala z nepojmljivo grozo.
»Lahko bi šel na kakšno ladjo … Kar naprej iščejo mehanike.«
Luco je kar streslo. Kakšno ladjo?! Alberto se je v zadnjih letih res veliko naučil o motorjih, svojo vespo je sfriziral v nulo in občasno popravil kak star motor za nekaj dodatnih lir zaslužka. Verjetno bi se res hitro naučil tudi večjih del na ladji, pa vendar … Ko greš na ladjo, te ni nazaj celo leto ali pa še dlje! Pozorno je pogledal Alberta. Ker v očeh ni imel tistega naspidiranega, napol maničnega pogleda, kakor po navadi, ko je govoril o nečem, kar si je res želel storiti, je še obstajalo upanje, da bo ta ideja ostala zgolj teorija.
»Mehanik, ki se ne more utopiti, je najbrž dodaten plus, kaj misliš?« se je zarežal Alberto.
Dve leti še … Dve leti in potem končam šolo in pridem nazaj in grem s tabo kamorkoli, OK?! Kamorkoli, zaradi mene sva lahko pod vodo do penzije če hočeš, lahko začneva gojiti sipe in greva na kopno samo vsake toliko, ko se nama bo zazdelo, da morava videt Firence ali Benetke ali pa it en krog z vespo, res mi je vseeno, lahko boš šel na ladjo, če boš hotel, Alberto, PLAVAL bom za klinčevo ladjo, če bo treba, samo prosim počakaj, da se vrnem …
»Hej!« Alberto je pomahal Luci pred očmi. »Kam pa je tebe zdaj odneslo?« je v smehu vprašal.
Luca je stresel z glavo. »Samo razmišljal sem. Da sem komaj na polovici s šolo.«
Očitno se mu je na obrazu videlo, da ga je ideja o ladji spravila v paniko, saj je Alberto ugasnil cigareto, se obrnil k Luci ter položil svojo roko na njegovo. Dotik je šinil skozi Lucovo telo kot krogla toplote.
»Luca, je vse v redu?« je zaskrbljeno vprašal. »Je kaj narobe v Genovi? Se je kaj zgodilo?!«
Nič groznega se ni zgodilo v Genovi, le včasih se mu je zdela kot morska čarovnica iz tiste človeške pravljice, ki morski deklici podari noge, a ji odvzame glas. Do zdaj mu je dala veliko tega, kar si je želel, a Luci se je vedno bolj zdelo, da bo moral za to plačati višjo ceno, kot si je predstavljal.
»Nič takega ni, res ne,« se je pomirjujoče nasmehnil Luca. »Samo … včasih bi raje bil tukaj.«
Vedno. VEDNO bi raje bil tukaj.
»Jebemtimater, pozabil sem!« Alberto se je z dlanjo udaril po čelu in planil k vespi. Vrnil se je z belo plastično vrečko, s katero je ponosno pomigal Luci pred nosom.
»Ugani, kaj imam, Paguro!«
Luca je pograbil vrečko in jo hlastno odprl. Zaprl je oči in globoko vdihnil slasten vonj, ki se je širil iz vrečke.
»Zakon sem, priznaj!«
»Priznam«, je pokimal Luca in pograbil eno od meduz za lovke in kar celo spustil po grlu.
Odkar sta z Albertom živela kombinacijo življenja na kopnem in v morju, se je pojavilo nekaj stvari, ki jih je bilo pred kopenskim folkom zelo težko početi. Goltanje meduz je bila ena izmed njih. Suši gor ali dol, ljudje so te gledali, kot da se ti je zmešalo, če si hotel pojesti že zgolj surovo sardelo ali lignja. Luca tega ni mogel početi niti pred Julijo in njeno mamo, pa čeprav bi najbrž diskretno pogledali stran. Ko si je zaželel morske hrane, je pač šel v morje, saj to ni bila nobena težava, čeprav so v Genovi živeli skoraj dvajset minut stran od obale. A sedeti kjerkoli na kopnem in popolnoma sproščeno jesti meduze iz plastične vrečke; to je bilo nekaj, kar je lahko počel samo z Albertom.
Pol ure pozneje sta oba nepremično ležala na tleh. »Nažrt sem kot morena,« je izjavil Alberto.
»Jaz tudi,« je priznal Luca. »Ampak bile so pa božanske.« Alberto se je ponosno nasmehnil.
Glede Rimske ceste se Alberto ni motil – tako dobro se ni videla nikjer v Genovi, niti na zvezdni opazovalnici ne.
»Ajde, ekspert za astronomijo,« ga je podražil Luca. »Znaš najti Severnico?«
Alberto ga je prijel za roko, prepletel svoje prste z njegovimi, kazalec pa pokril z Lucovim ter ju usmeril navzgor kakor pištolo.
»Tam je Veliki voz.« Njuna kazalca sta drsela od prve zvezde v ozvezdju, preko vseh ostalih, do zadnje, ki je zaključevala obliko ročaja. »Tako … » Zdaj pa greš naravnost navpično navzgor, dokler ne prideš do prve svetle zvezde in eccola, Severnica! Kar je, mimogrede, tudi najsvetlejša zvezda Malega voza,« je pomembno dodal Alberto.
Luca je bil več kot impresioniran – predvsem nad Albertovo demonstracijo, delno pa tudi nad sabo, ker se mu je dejansko uspelo skoncentrirati na ozvezdja in ne na dejstvo, da se z Albertom držita za roke.
»Spektakularna predstavitev,« je svečano izjavil. »Mimogrede, ne spomnim se, kdaj sem ti sploh pokazal Severnico.«
»Nikoli. Prebral sem v eni od Julijinih knjig, ki jih je pustila v sobi.«
Luca ga je presenečeno pogledal. »Nisem vedel, da te zanima astronomija.«
»Saj me ne.«
Nekaj sekund sta zrla drug v drugega, brez besed, in Luca je vedel, da bi moral vprašati, morda bi dobil odgovor, ki bi spremenil vse, morda ne, ampak moral bi vprašati, namesto tega je brez besed zrl v Alberta kot idiot, dokler se ni Alberto samo rahlo nasmehnil in se obrnil nazaj k zvezdam. In Luca se je resda počutil kot kreten, ker ni nič rekel, a zazdelo se mu je tudi, da je Alberto mogoče rahlo stisnil njegovo roko, saj je nihče od njiju še ni spustil in to je bilo za danes dovolj, dovolj, da bo verjel, da je Alberto bral knjigo o astronomiji iz istega razloga kot Luca po Genovi gleda vespe in razmišlja, katera je hitrejša in spremlja rezultate Serie A, pa čeprav nima pojma, kaj je ofsajd …
Ko sta se vrnila na obalo, je ura šla že proti drugi zjutraj. Luca je stopil z vespe in globoko vdihnil, saj je med vožnjo skoraj zaspal. Stopil je na plažo in se ozrl nazaj k vespi in Albertu, kar ga je ponovno zbudilo. Očitno je tudi Alberta nekoliko mučila zaspanost, saj je glasno zazehal in se začel pretegovati. Morda so bili krivi hormoni, morda dejstvo, da je bil star šestnajst let in mu je erekcijo povzročil že rahel piš maestrala, mogoče kombinacija polne lune in zaljubljenosti, ampak Luca bi prisegel, da na svetu ni bolj seksi prizora, kot je Alberto Socrfano, ki se obsijan z mesečino preteguje na svoji novi vespi.
»Greva še malo plavat?« se je slišal reči.
Alberto je privzdignil obrvi in se spogledljivo nasmehnil, kakor da je točno vedel kaj je Luca s plavanjem dejansko imel v mislih. Brez besed je stopil z vespe in s počasnimi a odločnimi koraki stopal proti Luci, ki je upal, da se razbijanje njegovega srca dejansko ne sliši navzven.
Alberto se je ustavil tik ob robu vode in brez besed slekel majico. Luca, ki je stal že do kolen v vodi in čutil kako se mu meča in podplati spreminjajo v morsko podobo, je globoko pogoltnil slino…
»Bi rad spet izgubil, Paguro?« je vprašal Alberto in si ob tem pomel roke.
Luci se je zazdelo kot da mu je nekdo prisolil klofuto. Nenenenenene … NE! Ne greva tekmovat do otoka in nazaj tako kot vsako leto! Eno leto že čakam na ta trenutek, celo vesolje se blešči na gladini, peljal si me gledat zvezde in zdaj stojiš tu brez majice in s temi svojimi jebenimi zelenimi očmi, obsijan z mesečino, vse skupaj je videti kot prizor iz enega tistih filmov, ki jih vrtijo v zakotnem genovskem kinu, kamor se je treba švercat, če nisi osemnajst in sveta Salacia in vse njene sirene, ampak če je kdaj pravi trenutek, da me zgrabiš in potegneš pod vodo in se fukava do naslednje plime, potem je to ZDAJ. TAKOJ.
»Na tri?,« je grenko vprašal Luca.
»Štiri, zdaj!« Plavala sta dvakrat tja in nazaj in Luca je enkrat celo zmagal, pa se je kljub temu počutil kot največji luzer.
Avgust je v Portorosso prinesel vročino in turiste. Julija si je med slednjimi našla modrookega Nemca, ki je prišel na tečaj italijanščine in z njim preživljala večino časa. Luca je bil vesel zanjo, obenem pa je Julijino lizanje s tem tipom postalo samo še en boleč opomin na to, kako spektakularno bo njegov načrt propadel že v samo teoriji, da o praksi sploh ne govorimo.
Zadnje dneve avgusta je Luca preživljal večinoma pod vodo. Starši so se odločili obnoviti ograjo za ribe in Luca je pomagal. Oziroma skušal pomagati … Po prvih dveh dneh bolj ali manj katastrofalno slabega napredka se jim je pridružil še Alberto in stvar je potem stekla hitreje. Luco je prevzemala čudna mešanica zavisti in ponosa, ko je gledal, kako Alberto brez posebnega napora izdela tri metre ograje, medtem ko se je on pol ure trudil zvezati dve palici s šopom morske trave.
Od lanskega leta se je Albertova vodna podoba nekoliko spremenila – bodice na njegovem repu so postale daljše, bolj zašiljene in so bile videti nekoliko nevarnejše. Luske na telesu so postale bolj gladke in njihova barva nekoliko temnejše vijolična. Kadar je bil Alberto tik pod površjem in ga je obsijalo sonce, so se barve prelivale vse od temno modre do skoraj rdeče na koncu repa. Oči so bile še vedno zelene, divje, bleščeče zelene, in ko je tako plaval, v vodi, skozi katero so prodirali sončni žarki in pogledal Luco ter se mu nasmehnil, se je Luci zdelo, da bo v sekundi pozabil tako plavati kakor tudi dihati in bo lahko samo še negibno potonil na dno.
Voda njegovih težav absolutno ni olajšala in četudi je morda na začetku poletja mislil, da mu bodo dolge plavalne ture zbistrile glavo, se je žalostno uštel. Morda je pomagala sprati s sebe devet mesecev genovskega prahu in asfalta, nikakor pa ne obvladati nezadržne, niti ne več tako prikrite želje, ki se je nabirala nekje v njegovi notranjosti kot brbotajoča lava in z vsakim dnem resneje grozila, da izbruhne na površje kot podmorski vulkan. Kot jebeni Marsili …
September se je začel z dvema nevihtnima dnevoma. Podvodni tokovi so bili močni in Lucov oče se je zbal, da znajo podreti pravkar postavljeno ograjo. Tako je Luca od jutra dalje povezoval palice z morsko travo – monotono in duhamorno delo je bilo odličen način, da je odklopil misli in skušal misliti na nič drugega kot snope preklete morske trave, ki se nikakor niso dale zavezati.
»Hej!«
Alberto je počasi plaval vzdolž ograje in si strokovno ogledoval na novo narejene vozle, ki so že pričeli razpadati še preden bi kakorkoli upravičili svojo funkcijo »Še dobro, da smo te poslali v šolo …«
Luca mu je brez besed podal preostale trakove morske trave. »Z veseljem prepustim delo profijem.«
»Pametna odločitev, Paguro« Alberto se je lotil menjave trakov in Luca je sedel na bližnjo skalo. »Ti pomagam?«
»Lahko držiš tole …« mu je Alberto potisnil v roke kup pozejdonk »in mi jih podajaš«.
»To mi bo morda celo uspelo.«
Alberto se je nasmehnil. Nekaj minut sta delala v tišini.
»Kdaj prideš kaj gor danes?« je slednjič vprašal Alberto. »Julija sprašuje, ali greva na pijačo z njo in …, kako mu je že ime?!« Vprašujoče je pogledal Luco.
»Johann?« je bleknil Luca, čeprav ni imel pojma. Zdelo se mu je, da se začne na J in da je najbrž nemško.
»Ni Jenns?« Alberto se je zazrl v Luco, ki je samo skomignil z rameni. Lahko, da je Jenns.
»Julija naju bo ubila, če si ne bova zapomnila njegovega imena,« se je zarežal Alberto. »V glavnem, dobimo se »Pri Luigiju« ob sedmih.«
Slabe pol ure pozneje je bila ograja (ponovno) popravljena.
»Šibam«, je oznanil Alberto, potem, ko sta pomazala krožnik vloženih morskih ježkov z rdečimi algami, ki jih je Lucova mama prinesla, ko je videla, da »otroka delata«.
»Se vidiva ob sedmih,« je rekel Luca in dvignil glavo iznad krožnika.
»Tu imaš nekaj«, je nenadoma rekel Alberto in pokazal na kotiček Lucovih ust.
Luca se je obrisal v roko. »Še vedno?«
»Ja … čakaj …« Alberto se je nagnil bliže in s kazalcem nekoliko privzdignil Lucovo brado ter s palcem rahlo potegnil po njegovi ustnici.
Luca je instinktivno zaprl oči in rahlo razprl ustnice. Morda je celo rahlo zastokal? Samokontrola v možganih se je namreč izklopila. Sposobnost govora tudi. Luca Paguro je nekaj trenutkov deloval izključno na vegetativnem sistemu, ki ni zaznaval nič drugega kot dotik izbranega spolno zrelega partnerja. Lucovi možgani so se napolnili s čudno mešanico kratkih, a jasnih ukazov predparitvenih procesov morskih pošasti in nekaj sekund je bilo, kot da je v transu.
»Ne več …« je šepnil Alberto in se nasmehnil.
»Ooo, sta že končala, vidim! Pa tudi pojedla, bravi bambini! Alberto, srček, hvala za pomoč!«
Luca se je ob maminem glasu zdrznil, kot bi ga nekdo tresnil po glavi s koralo. Težko, da kaj hitreje in učinkoviteje pokvari seksualno prebujenje kakor mamin glas izza tvojega hrbta. Ko se je zavedel v njegovih ustih na srečo ni bilo nobenega dela Albertovega telesa. Samo njegov obraz, par centimetrov stran od Lucovega.
»Ni za kaj, ga. Paguro!« Alberto je prvi odvrnil pogled in se obrnil k Lucovi mami z enim izmed svojih »saj sem ekspert za te stvari« nasmeškov. Potem se je obrnil k Luci. »Ob sedmih, stari, okej?«
Luca je avtomatično prikimal. Premakniti se še vedno ni mogel. Alberto je sunkovito švignil k površju in Luca je s cmokom v grlu zrl za ritmičnim vijoličnim valovanjem, dokler ni izginilo v turkizno modri vodi.
Ko se je Luca malo pred sedmo zvečer dvignil na površje, se je od nedavne nevihte umit Portorosso zdel, kot da se je izpod vode ravnokar dvignilo celo mesto. Večerno sonce se je upiralo v fasade pristaniških hišic, ki so tako pisane in mokro svetleče se izgledale kot jata meduz. Pot iz pristanišča do gostilne pod zvonikom se je vila cikcak po zahodnem delu starega obzidja. Obzidje naj bi nekdanji prebivalci Portorossa postavili za zaščito pred napadi gusarjev, vendar so nekateri še dandanes trdili, da gusarjev v portoroškem zalivu ni bilo nikdar ter da je obzidje tam prav zaradi morskih pošasti. Če je manko portoroških gusarjev tudi posledica strahu pred morskimi pošastmi, o tem pa vaške zgodbe niso govorile.
Lokal je bil poln, kar je bilo za zaspano, ribiško mestece precejšen dosežek. Julijin fant je entuziastično polnil kozarce z rdečim vinom.
»Dovolj je, Jurgen,« je slednjič rekla Julija in ga prijela za roko. »Res smo Italijani, pa to ne pomeni, da ga srkamo že od rojstva«
Jurgen …
Alberto ga je pod mizo brcnil naravnost v piščal in mu pomignil na Jurgna, češ totalno sva sfalila pri imenu. Luca je pokimal in si obenem pogladil levi gleženj. Alberto je tako brcal pod mizo, odkar ga je poznal … Če je moral kaj neverbalno skomunicirati pa te ni dosegel z roko, te je pač z nogo.
Prvi del večera je minil v odgovarjanju na Jurgenova vprašanja. Seveda je bilo razumljivo, da bo nekdo, ki je pred pari tedni prvič slišal za obstoj vrste, ki spreminja obliko glede na svoje okolje, imel tisoč in eno vprašanje. Luca in Alberto sta bila sicer pripravljena potešiti Jurgenovo radovednost, vendar je po dobri uri zadeva postala že prekleto dolgočasna. Luci se je zasmilila tudi Julija, saj je imela tega tipa še samo nekaj dni na razpolago, on pa njune zadnje skupne trenutke porablja za vprašanja o prehrani morskih pošasti. Pa ne samo Julija, tudi on je imel nekoga še samo par dni na razpolago in Luca bi bil najbolj vesel, če bi se Julija in Jurgen počasi pobrala mečkat se na pomol ali pač kamorkoli. Tudi Alberta je neskončna poplava vprašanj očitno že utrujala. Napol iztegnjen je praktično skoraj ležal na stolu med usti pa sesal svojo majico.
»Alberto, » je vprašala Julija previdno »zakaj imaš majico v ustih.«
»Polita je z vinom,« je odgovoril Alberto in v dokaz pokazal rdeč madež.
»OK … ,ampak s slino je ne boš očistil,« je stvarno pripomnila Julija.
Alberto jo je pogledal, kot da se ji je zmešalo. »Saj je ne čistim, samo vina mi je žal …«
Julija je pomignila Luci preko mize, češ pomagaj mi … Luca je samo skomignil z rameni in Albertu dolil v kozarec. Ker jih je natakar Luigi že več kot pol ure podil od mize, saj je bila ura za Portorosso že nekrščanskih enajst zvečer, so se slednjič, skupaj z dvema napol odprtima steklenicama, pobrali na obzidje.
Potka je bila spolzka in po treh litrih vina tudi rahlo nihajoča. Julija in Jurgen sta z roko v roki hodila nekoliko spredaj. Luca sicer ni bil ravno nevajen alkohola, pa vendar je moral vložiti kar nekaj truda, da ga ni občasno zaneslo s poti. Nekje tam, kjer je potka naredila polkrog mimo oljčnega nasada, se je spotaknil ob korenino in relativno počasi in nežno priletel v Alberta.
»V mestu pa ne znate piti, kaj?«, se je zarežal Alberto in ga objel čez rame – najbrž zgolj zaradi stabilizacije. Alberto je dišal po motornem olju in tistem občutno presladkemu rožnatemu žvečilnemu gumiju in Luca se je naslonil nanj ter se z zadnjimi atomi moči trudil, da vanj dobesedno ne zleze.
»Sem … sem te popoldne … ugriznil?« je vprašal in se trudil, da ga ne bi gledal v oči. Bedasto vprašanje, ampak tistih nekaj sekund je bilo zavitih v popolno hormonsko meglo.
»Malo,« je priznal Alberto in Luci se je zdelo, da se bo udrl v kamnito potko … »Ni panike.«
Ni panike?! Seveda je panika! Grizenje je del paritvenega obreda morskih pošasti. Če kaj ugrizneš, hočeš to ali napasti, ali pojesti ali položiti. Mar Alberto tega ne ve?!
Oh…
Mogoče pa Alberto tega res ne ve. Saj … od koga bi pa slišal? Veliko premalo zgodnjih najstniških let je preživel med svojo vrsto, da bi se naučil kaj takšnega. Pa kljub temu … Kaj pa si je mislil, da Luca počne?!
»Tudi mene ima, da bi kar nekaj zgrizel, ko sem pod vodo,« je veselo nadaljeval Alberto in Luca je pomislil, da ga bo kap na licu mesta.
Naj vpraša? Naj se sploh spušča v to ali naj tole metaforično konzervo o paritvenih navadah morskih pošasti zaprto postavi nazaj od koder je prišla …
»Kaj ali k-koga bi rad … grizel …?» je zajecljal. Seveda se bo spustil v to, saj očitno razvija mazohistične težnje že od junija naprej. Alberto se je ustavil in ga pogledal. Po grizljanju ustnice in čohanju po zatilju je bilo jasno, da razmišlja o nečem, o čemer najbrž do zdaj še ni. Luca se je nervozno prestopil.
»Pravzaprav …« je počasi začel Alberto in Luca je napeto strmel vanj.
»PA KJE STA KOLEGA?!?!?« Potka je nenadoma naravnost mednju vrgla Jurgena, ki se je navdušeno obesil obema okrog vratu.
Jebemti Švaba.
Tako so vsi trije, v zelo počasnem tempu slednjič dosegli obzidje, na katerem je že sedela Jullija.
»Baje, da si najhitrejši v zalivu v vožnji z vespo,« je preveril Jurgen in Albertu ponudil cigareto.
»Ne bi se rad hvalil, ampak ja, sigurno,« je samozavestno odvrnil Alberto. Julija je srknila požirek in pomežiknila Luci. »Zdaj bosta začela,« mu je šepnila in Luca se je tiho zamsejal, saj je Jurgen že v naslednji sekundi pokazal na rdečo vespo, ki je bila parkirana ob zidu.
»Sposodil sem si jo v La Spezii – včeraj sva z Julijo prevozila od tukaj do pomola pa nazaj v 5 min in 32 sekundah,« se je pohvalil Jurgen.
Luca je pogledal Julijo. »Ti vse štopa?«
Julija je odgovorila brez besed, z iztegnjenim sredincem. Alberto in Jurgen sta stopila k vespi, verjetno v podrobnejšo inšpekcijo.
»Veš, da imaš samo še tri dni?«, je vprašala Julija. Luca je vzel steklenico in pošteno nagnil.
»Kaj pa, če mu sploh niso všeč fantje?«, je zamišljeno vprašal, čeprav tega še sam ni najbolj verjel. Problem je, ker mu očitno ni dovolj všeč en specifičen fant.
Julija se je obrnila k Luci in s steklenico v roki pokazala proti Albertu.
»Govoriva o Albertu Scorfanu? Tistemu Albertu Scorfanu?«
»Psssst. Tišje govori!«
Julija je nadaljevala nekoliko tišje, a nič manj zavzeto: »Govoriva o Albertu Scorfanu, ki mi je pred tremi leti polepil sobo s plakati Alaina Delona, pa čeprav še v življenju ni bil v kinu? Da ne omenjam reklam za Speedo, ki so na vseh omarah … Resno, Luca? Stari, ni ti treba verjeti vsega, kar pravim, ampak tu mi pa zaupaj. Tebe sem skužila šele lani, njega pa, ko smo se spoznali.«
»Julija!« Jurgen je navdušeno mahal Juliji, naj pride bližje. »Alberto pravi, da prevozi to pot v 5 minutah. Z zavezanimi očmi! To je pravi challenge!«
Julija in Luca sta se spogledala. »Če bi se ti spravil skupaj, bi zdaj lahko tekmovala, kateri od naju ima bolj ubrisanega fanta«, je rekla in skočila z zidu.
Čez nekaj minut so vsi štirje stali okrog vespe in si podajali še zadnjo steklenico.
»Navigatorja potrebuje,« je rekel Jurgen in pogledal Luco.
»Alberto, ubila se bova, saj to veš, ne?« je rekel Luca, presenečen nad lastno mirnostjo.
»Ali pa vsaj razbila rentano vespo,« je dodala Julija.
»Malo več zaupanja v najboljšega voznika vespe v Ligurijskem zalivu pa bi lahko imela, se vama ne zdi?« Alberto je sedel na vespo in potolkel po zadnjem delu sedeža. »Navigator?«
Jurgen je potisni Luci v roko črno prevezo za oči.
»Dobro mu zaveži!«
Vprašanje na mestu bi sicer bilo, zakaj Julijin fant hodi okrog s prevezo za oči v žepu, vendar se je v danem trenutku očitno vsem prisotnim zdelo to dokaj normalno.
»Glede na osvetlitev Portorossa, bova videla približno enako,« je zamomljal Luca.
Zavezovanje preveze morda ni bila najprimernejša naloga za Luco, saj mu je v trenutku, ko jo ovil okrog Albertove glave skozi možgane šinilo vsaj pet scenarijev, ki so vsebovali njega, Alberta in dotično prevezo. Očitno je v te scenarije potonil nekoliko pregloboko, saj ga je v realnost vrnil šele Albertov glasni »Au!« ko je prevezo nekoliko preveč strastno zategnil.
»Malce bolj nežno, Paguro!«
Julija se je pomenljivo odkašljala, Luca pa si je oslinil suha usta in upal, da se mu na obrazu ne vidi, v kateri del njegovega telesa so švignile Albertove besede.
»Brez goljufanja,« ju je opomnil Jurgen in iz žepa izvlekel štoparico. Pa kaj vse vlači ta tip po žepih?!
»Ko rečem desno in te dvakrat potapkam, je rahlo v desno, ko se zaderem DESNO in te enkrat udarim, potem je ostro v desno«, je Luca dajal še zadnja navodila.
Alberto je brez besed dvignil palec.
»In ko rečem STOP, potem ustavi, ne sprašuj, zakaj, ok Alberto?!«
Alberto je pokimal, potem pa startal, kot da ima vespa vgrajene posebne vizualne senzorje, ne pa samo eno zanič žarnico v luči. Štart je bil brutalen, prva dva ovinka še bolj.
»Desno, ok … zdaj sva mimo cerkve, zdaj gre pot rahlo dol, zdaj imaš enih petdeset metrov ravnine, potem rahlo levo …«
Luca je zajel sapo, Alberto pa je dodal plin in teh petdeset metrov prevozil tako, da je Luco skoraj vrglo z vespe.
Za rahlo levo je sledilo še OSTRO DESNO in še enkrat rahlo, ampak res rahlo desno in OSTRO LEVO, potem pa sta zapeljala na obalo, kjer je sledila ravnina do polkrožnega ovinka nazaj na cesto proti cilju. Vožnja z voznikovimi zavezanimi očmi, ob enih zjutraj po štirih steklenicah vina, je bila milo rečeno najbrž slaba ideja, ampak Luca je v tem trenutku občutil tak naval adrenalina in evforije, da je divje zatulil »DAJ ZDAJ GAS DO KONCA!« V ušesih sta mu odmevala tramontana in Albertov smeh.
Nenadoma sta sredi obalne potke zažareli dve rumeni lučki.
Fak!
»STOP! Alberto STOP, MAČKA!«
Alberto seveda ni ustavil, verjetno jo je poskušal zaobiti z ostrim manevrom v levo. Pod vespo je zmanjkalo potke in poletela je v zrak in par stotink dejansko letela, potem pa pristala v peščeni sipini in oba voznika sta čez krmilo zletela v pesek in se skotalila po hribu. Luca je pristal na Albertu, ki je imel prevezo še zmeraj na svojem mestu, nihče od njiju pa se še ni nehal glasno režati.
»To je bilo noro«, je izdavil Alberto v smehu in si snel prevezo. Edina svetloba na obali je bila luč z vespe, ki je svetila naravnost nanju – očitno je Luca podcenil njeno kvaliteto.
»Si v redu?« je vprašal Luca in Alberto je pokimal.
Ko sta bila mlajša, sta veliko časa preživela na teh peščenih sipinah, občasno sta se tako za šalo zravsala in se podobno kot sedaj skotalila po hribu navzdol. Po navadi se je končalo z Luco na hrbtu in Albertom nad njim, Alberto je vsakič rekel Nimaš šans, Paguro, potem pa ga rahlo, skoraj nežno krcnil po glavi. Smeh je na obeh straneh počasi pojenjal. Alberto se je nekoliko zamišljeno zastrmel v Luco, skoraj tako, kot bi ga prvič videl. Morda bi to morala biti Lucova iztočnica. Trenutek, ko bi moral zašepetati Nimaš šans, Scorfano, in se spustiti samo tistih nekaj centimetrov navzdol, saj tako blizu kot je sedaj, še ni bil nikoli in morda ne bo nikdar več.
Potem je začutil, da se je Alberto pod njim začel zvijati, čutiti je bilo, da je napel vse mišice, in ko ga je Luca pogledal v oči, v njih ni zaznal nikakršnega povabila ali želje, temveč golo paniko. Že v naslednji sekundi je Luca poletel v kup peska, Alberto pa je splezal na noge in odskočil kot preplašena sardina.
»Tukaj sta!« Julija se je spuščala po pesku navzdol in Jurgen ji je sledil.
»Sta v redu?!«
Alberto si je šel z roko skozi lase in se odkašljal. »Ja, vse je okej. Bilo je ali mačka ali midva,« se je skulirano nasmehnil in če ga Luca ne bi dovolj dolgo poznal, bi pomislil, da tudi iskreno. Luca je še vedno ležal tako, kot ga je Alberto stresel s sebe, na boku, z obrazom prekritem s peskom in občutkom, kot da mu je nekdo zasadil harpuno naravnost v srce.
Nimaš šans, Paguro.
»Gremo nazaj,« je odločila Julija. »Najbolje, da se midva z Jurgenom peljeva, vidva pa gresta peš. Če sta okej, seveda?«
Luca je vstal in stresel pesek s sebe. »Jaz grem domov.«
»Boš v redu?« je zaskrbljeno vprašala Julija. »Si prepričan, da nisi poškodovan?«
Luca je s pogledom ošvrknil Alberta in rekel: »Samo malo sem padel na glavo, se mi zdi … se vidimo jutri.«
Potem je skočil v vodo in odplaval proti domu.
Naslednji trije dnevi so bili živa beda, polna izogibanja, umikanja pogledov in generalno površinskih vljudnostnih pogovorov, za katere ni mogel verjeti, da jih lahko z Albertom dejansko imata. Ko je na tisto septembrsko nedeljo sedel na vlak, se mu je zdelo, da ga je od zadnjih treh dni bolelo celo telo … Vlak se je malo pred osmo ustavil na Piazzi Principe. Genova ga je čakala in Luca je stopil vanjo z ogromno kepo v želodcu. V naslednjih devetih mesecih mora pogruntati, kako ostati Albertov prijatelj in si istočasno izbiti iz glave idejo, da bo to prijateljstvo kdaj preraslo v kaj več.
»Hej!« Julija je položila roko na njegovo ramo. »Saj veš, da bo vse v redu, ne?«
Luca se je grenko nasmehnil »Ne, danes še ne vem …«
»Pridi, plačam kavo,« je zavzdihnila Julija in pomignila proti kavarni na robu postaje.